Tiho teče našega življenja reka, tiho teče solza lepega spomina, umre srce, a ostane bolečina v srcu dragega in večnega spomina.
ZORAN ŠAMPRL
Iz Verja
Pogreb bo v torek 28. 5. 2024 ob 15.uri na pokopališču v Pirničah. Od njega se lahko poslovite na dan pogreba od 13 ure naprej v tamkajšnji poslovilni vežici.
Dragi sošolec. Malo prekmalu si odšel … se preselil … v neko drugo sfero, se preobrazil v neko drugo energijo. Ne vem, kako naj jo poimenujem, ko pa se mi zdi, da si jo predstavljamo in si jo želimo ali pa tudi ne želimo spoznati vsak po svoje … rekla ji bom ENERGIJA SPOMINA. Ljudje živimo zaradi spomina … spominov … s spomini se hranimo, ob njih rastemo in se z njimi pogosto celo opijamo. Zato je bilo na naših obletnicah valete vselej tako fino. Toliko smeha, toliko iskrivosti … zadnjič točno pred letom dni … Potem ko sva nehala skupaj guliti osnovnošolske klopi, se resda nisva videvala prav pogosto, saj nas življenjske poti pač ločujejo. A spomini ostajajo. In ti so nekaj vredni, Zoki, saj sam veš … Tega ti nikoli nisem povedala, pa bi ti najbrž morala, zato ti povem zdaj: tisto najino srečanje na božični večer daljnega leta 1992 je bilo tako fenomenalno, da sem o njem pripovedovala že nič koliko ljudem ob najrazličnejših priložnostih. Nikoli ga ne bom pozabila, tako zelo posebno je bilo … Zato živiš, Zoki, in boš živel. Živel v spominu. Mojem, našem … ker je tvoje življenje vredno spomina. Lepo se imej … Samo še to: takrat sem k polnočnici vseeno prišla pravočasno.
Dragi sošolec … malo prekmalu si se preselil … odšel si v nek drug svet, se preobrazil v neko drugo energijo … ne vem, kako naj jo poimenujem, pa ji bom zato rekla ENERGIJA SPOMINA. Potem ko sva nehala skupaj guliti osnovnošolske klopi, se nisva prav dosti videvala, ker nas življenjske poti pač ločujejo … a spomini ostajajo. Zato je bilo na naših obletnicah valete vselej tako fino. Ljudje živimo tudi in predvsem zaradi spomina, spomina … spomina, ki nas plemeniti … In veš kaj, Zoki – tega ti nikoli nisem povedala, pa bi ti najbrž morala, zato ti povem zdaj: najino srečanje na božični večer daljnega leta 1992 je bil tako fenomenalno, da sem ga kot anekdoto povedala že ničkolikokrat. In še ga bom. Velikokrat. Zato živiš, dragi sošolec. Živiš v mojem spominu. In tam boš ostal. Ker je tvoje življenje vredno spomina. Naj ti bo lepo. Mislila bom nate …. Samo še to ti povem, da sem takrat k polnočnici vseeno prišla pravočasno …